Eva Hren & Sladcore: Vtisi iz Shetland folk festivala
Shetlande, ta arhipelag tik pod vrhom sveta, smo dojeli kot izrazito prijazno in odprto komuno – raj za glasbenike in glasbene poslušalce. Občutek imaš, da se kopaš v glasbi, da jo ješ, dihaš in da spiš na njej. V petih dneh festivala se najmanj toliko kot na odru igra izven njega na stopnicah, v garderobah, v gostilnah in straniščih. Viže z ljudsko melodiko, mnogokrat improvizirane, naključno združijo Američane s Švedi, Škote z Norvežankami, Irce s Slovenci, Indijce s Francozi… Po koncertih traja klubski utrip do pete ure zjutraj s koncerti na dveh prizoriščih. Sledi abonmajski obisk zabav pri glasbenih zanesenjakih v glavnem mestu Lerwicku. Nobenega razvrata, nasilja in pretirane alkoholne omame. Samo debata in živa glasba, včasih (proti jutru) tudi ples. Spat se gre približno ob 10 uri. Do večernega sklopa koncertov.
Kultura poslušanja je tu na, za nekatere druge dele sveta, nedosegljivem nivoju. V klubih te med koncertom tudi pri šanku kaj hitro utišajo, po nastopih te ljudje ustavljajo na cesti ali se ti približajo v klubu in ti čestitajo. Obljubljena glasbena dežela, pač.
V okviru festivala smo imeli šest koncertov, od malih klubov do dvorane s slabih 1000 poslušalci. Kritiki so nas slišali kot seksapilno jazz-pop interpretacijo ljudskega izročila. Odmik od prevladujočega festivalskega žanra ni bil posebna težava in poslušalci so ga, sodeč po odzivu, kaj hitro in z odprtimi rokami sprejeli. Zelo pomembno za nas pa je bilo tudi navezovanje stikov z glasbeniki na festivalu. Obetajo se zanimiva sodelovanja.
Festival je bil za kolektiv Sladcore močna ustvarjalna injekcija, ki je potrdila, da smo na pravi poti in hkrati odprla mnogo novih.
